Osnovni podatki: razdalja 30 km, vzpon 1.600 vm

Potek: Zg. Jezersko – Sp. Jezersko – Komatevra – Brsna lesa – Medvodje – Planina Šija – Dom na Kofcah

Izhodišče: TIC Jezersko, Zgornje Jezersko 57, 4206 Zgornje Jezersko (višina 860 m)

Cilj: Dom na Kofcah, (višina 1.488 m)

Začetna točka turnokolesarske poti Karavanke je na Zgornjem Jezerskem. Pri Turistično informacijskem centru (TIC Jezersko) bomo našli prvo kontrolno točko z žigom, nato se usmerimo po glavni cesti proti dolini Kokre.

Ob koncu naselja zavijemo levo na stransko cesto, po kateri nadaljujemo pot proti Spodnjemu Jezerskemu. Naša bližnjica bo prečkala glavno cesto (previdno!) in se ji za kratek čas spet pridružila, a že pri prvih hišah na Spodnjem Jezerskem zavijemo desno čez most proti Pečovniku in Komatevri. Začne se vzpon, dolg približno 7,4 km in s 750 višinskimi metri razlike. V spodnjem delu sledimo se vzpenjamo ob reki Kokri, asfalt se za naseljem Bajte kmalu spremeni v makadamsko gozdno cesto. Peljali se bomo mimo starega kamnoloma lehnjaka, višje si lahko ob poti ogledamo partizansko bolnico Krtina. Na zadnjem desnem ovinku pod ostanki vojašnice Pečovnik zavijemo na pot, ki vodi levo navzgor proti Brsni lesi. (Če sto prišli do konca ceste in do ruševin bivše obmejne vojašnice Pečovnik, ste šli po cesti kakih 300 m predaleč. Vrnite se nazaj do zadnjega ostrejšega ovinka.) Sledi krajši zahtevnejši odsek (približno 500 m), kjer je potrebno zaradi zahtevnosti terena in naravovarstvenih omejitev hoditi ob kolesu.

Na Brsni lesi se vzpenjanje (zaenkrat) zaključi – ko pridemo čez sedlo na tržiško stran, se spustimo do makadamske ceste, se usmerimo levo ter sledimo cesti in smerokazom navzdol proti Medvodju. Na ostrem desnem ovinku sledimo glavni cesti desno, ob priključku na cesto proti Brsnini planini levo, nad Bukovim hribom na križišču štirih cest spet desno in na naslednjem križišču pod Bukovim hribom naravnost navzdol. Ko pridemo v dolino Tržiške Bistrice, zavijemo levo proti Medvodju, do katerega vodi še dober kilometer lagodnega spusta.

Pod hišami in pred glavnim križiščem v Medvodju je odcep ostro levo, ki vodi do Stegovniškega slapu – čeprav slap leži 1 km stran od naše poti, se je vredno povzpeti do njega in si ga ogledati.

Na križišču v Medvodju imamo v primeru slabega vremena ali pomanjkanja časa možnost spusta po cesti skozi Dovžanovo sotesko v Tržič. Sicer pa zavijemo desno in se lotimo drugega vzpona na tej etapi – ta je dolg 13,5 km, skupaj pa se bomo do cilja na Kofcah po pobočjih Košute povzpeli še za okrog 850 višinskih metrov.

Pot vodi večinoma po lepo urejenih gozdnih cestah. Najprej se vzpenjamo ob potoku Košutniku. Na križišču pri manjšem objektu zavijemo levo proti Šiji. Po krajšem položnejšem delu sledi strm vzpon in nato prijeten, mestoma ravninski del ceste po gozdu do odcepa za Pungrat in Šijo. Tu zavijemo desno, tudi na naslednjih križiščih sledimo oznakam za Šijo oz. Pungrat. Po kilometru in pol bomo prišli do slikovite planine Pungrat, kjer se poleti lahko okrepčamo z domačimi mlečnimi dobrotami. Povzpeli smo se že nad gozdno mejo, zato lahko uživamo v čudovitih razgledih. Ko po cesti nadaljujemo proti Šiji, kmalu dosežemo najvišjo točko dneva (1.555 m), postanek z dobrim okrepčilom si lahko privoščimo tudi v Taborniškem domu Šija. Zadnji del poti poteka po vlaki, ki vodi s planine Šija čez planino Ilovica proti cilju etape – Domu na Kofcah. Na kratki, a strmi cesti do planinskega doma lahko preverimo, ali nam je po dolgem dnevu ostalo še kaj energije.

Osnovni podatki: razdalja 30 km, vzpon 1.000 vm

Potek: Dom na Kofcah – Planina Šija – Medvodje – Brsna lesa – Komatevra – Sp. Jezersko – Zg. Jezersko

Izhodišče: Dom na Kofcah, (višina 1.488 m)

Cilj: TIC Jezersko, Zgornje Jezersko 57, 4206 Zgornje Jezersko (višina 860 m)

Od Doma na Kofcah se spustimo po cesti (ne vozimo po travi!), a že po 150 metrih zavijemo ostro levo na vlako proti planini Šija. Čez slikovito planino Ilovica se povzpnemo do Taborniškega doma Šija, morda bo potrebno na strmejšem delu kakšen krajši odsek sestopiti s kolesa. Od taborniškega doma je po cesti še manj kot kilometer vzpona do najvišje točke dneva (1.555 m). Sledi spust, cesta se vije navzdol po pobočjih Košute. Ne hitimo preveč, raje nad gozdno mejo še uživajmo v razgledih in sledimo glavni cesti. Po njej pridemo do križišča, kjer zavijemo ostro levo v smeri Medvodij. Sledi malce bolj razgibana cesta – menjajo se spusti, ravnine in krajši vzponi. Pri Košutniku zavijemo desno, se še rahlo povzpnemo, nato pa gre navzdol vse do Medvodij. Tu se usmerimo levo. Pred hišami gre desno manjša cesta, ki vodi do Stegovniškega slapu – čeprav slap leži 1 km stran od naše poti, se je vredno povzpeti do njega in si ga ogledati.

Sledi vzpon do Brsne lese (8 km, 750 vm). Iz Medvodij se peljemo po dolini Tržiške Bistrice, na križišču zavijemo desno. Vzpnemo se mimo Bukovega hriba, nad njim na križišču štirih cest zavijemo levo. Po enem kilometru se odcepimo desno, nato sledimo cesti in uživamo v razgledih na Košuto. Ko se strmina malce umiri, se počasi bližamo sedlu Brsna lesa, in ko le-tega dosežemo, se odcepimo desno. Le kakih 20 m gremo po vlaki, ki pelje navzgor po travniku ob cesti, na desni bomo opazili pot proti sedlu, ki ji sledimo na jezersko stran. (Vlaka se nadaljuje navzgor po grebenu.) Takoj čez sedlo gremo na križišču dveh poti naravnost, sledi pa krajši zahtevnejši odsek razgibane poti, kjer moramo zaradi zahtevnosti terena in naravovarstvenih omejitev hoditi in kolo potiskati ob sebi. Po približno 500 metrih pridemo spet na makadamsko cesto pod Pečovnikom.

Po cesti se spuščamo v dolino, na redkih križiščih izberemo glavno cesto, ki vodi proti dolini. V Komatevri si lahko ogledamo partizansko bolnico Krtina, nekaj nižje se bomo peljali še skozi kamnolom lehnjaka. A spust hitro mine in v Spodnjem Jezerskem se priključimo prometni glavni cesti. Zavijemo levo proti Zgornjemu Jezerskemu.

Zadnji vzpon je dolg manj kot dva kilometra, dvignili se bomo za nekaj več kot 100 višinskih metrov. Takoj za prvo serpentino zavijemo levo na bližnjico, enkrat prečkamo glavno cesto (previdno!) in nadaljujemo po makadamu. Višje, ko smo že med prvimi hišami, se še za kratek čas pridružimo glavni cesti in desno nadaljujemo do cilja. Zadnja kontrolna točka z žigom je v Turistično informacijskem centru (TIC Jezersko), kjer se turnokolesarska pot Karavanke tudi zaključi. A če vam je ostal vsaj kanček energije, se zapeljite še do Planšarskega jezera in si privoščite zasluženo osvežitev!

Osnovni podatki: razdalja 51 km, vzpon 1.700 vm

Potek: Dom na Kofcah – Jelendol – Dovžanova soteska – Tržič – Podljubelj – Planina Preval – Draga – Begunje – Žirovnica – Završniško jezero – Zabreška planina – Žirovniška planina – Valvasorjev dom

Izhodišče: Dom na Kofcah (višina 1.488 m)

Cilj: Valvasorjev dom (višina 1.181 m)

Od doma na Kofcah se proti Tržiču spustimo po cesti čez planino (ne vozimo po travi!) skozi ogrado proti Ravnem. Vozimo previdno, saj na tem delu pogosto srečamo pohodnike, cesta je strma in polna večjih kamnov. Na Ravneh se ta del spusta zaključi. Med številnimi cestami in potmi izberemo skrajno levo in nadaljujemo po prijetnem makadamu, čez 200 m spet zavijemo levo. Nadaljujemo naravnost mimo odcepa za Kal, razgibana cesta se bo po dveh kilometrih spet začela spuščati proti Jelendolu. Na križišču dveh cest zavijemo desno in nadaljujemo s spustom, do Jelendola je še 4 kilometre. Nad vasjo se makadam spremeni v asfalt, a cesta v soteski ostane strma in ozka. V Jelendolu pridemo do doline Tržiške Bistrice, priporočamo kratek postanek na križišču pod Bornovo graščino, kjer na informacijskih tablah
lahko preberemo, kako je bila ta dolina napredna na prelomu 19. in 20. stoletja.

Pot nadaljujemo desno proti vasi Dolina, kjer se začne zadnji del spusta proti Tržiču. Cesta je
širša, a tudi bolj prometna. Obvezen je postanek v Dovžanovi soteski, 300 milijonov let starem naravnem spomeniku, kjer na vsakem koraku lahko najdemo fosilne ostanke in se poučimo o daljnji geološki preteklosti.

Do Tržiča je le še nekaj minut spusta po cesti. V mestu se lahko okrepčamo, si med potjo ogledamo Kurnikovo hišo, v muzeju spoznamo lokalno zgodovino in se slikamo pred znamenitim zmajem, ki ilustrira pripovedko o nastanku kraja.

Na glavni avtobusni postaji v Tržiču zavijemo desno proti Podljubelju. Skozi staro mestno jedro se počasi začnemo vzpenjati. Sledimo smerokazom za Podljubelj – ko pridemo iz mestnega jedra, sledimo cesti desno navzgor, ko se cesta čez 2 kilometra spusti do reke Mošenik in jo prečka, gremo levo navzgor na nadvoz čez glavno cesto in nato takoj spet desno. Tej cesti sledimo dalje skozi Podljubelj. Če se v Tržiču nismo okrepčali, je ob poti nekaj dobrih domačih gostiln. Na koncu naselja je razcep, kjer zavijemo levo proti planini Preval. (Osnovna varianta turnokolesarske poti Trans Karavanke se nadaljuje naravnost mimo opuščenega hotela proti Ljubelju in Zelenici.)

Vzpon do planine Preval poteka po strmi makadamski cesti. Dolg je nekaj manj kot 6 km, v katerih se povzpnemo za 650 višinskih metrov. Po 4,4 km vzpona zavijemo ostro desno na manjšo cesto, po kateri kmalu prispemo na planino Preval. V koči na planini se lahko okrepčamo, do vrha vzpona pa nas nato čaka še 100 višinskih metrov. Zadnji del vzpona poteka po slikovitem pobočju Begunjščice, ki se dviga še visoko nad nami.

Spust od najvišje točke – izvira Rože – proti planini Planinca je strm, podlaga ni najboljša, zato moramo biti pri vožnji zelo previdni. Na Planinci je prijetna pastirska koča s ponudbo lokalnih dobrot. Spust nadaljujemo levo po cesti proti Dragi, kjer pridemo na asfalt. Pred Begunjami lahko na levi strani občudujemo znameniti grad Kamen, katerega zgodovina sega v 12. stoletje.

V Begunjah se peljemo mimo znamenite gostilne Avsenik. Na naslednjem križišču zavijemo desno proti Poljčam, a se že po 250 metrih odcepimo levo na stransko cesto. Ta nas po enem kilometru pripelje do Cesarske ceste, na kateri se usmerimo desno proti Zabreznici. Na tem odseku bomo prečkali nekaj cest, kjer smo zelo pozorni na promet. V Zabreznici se priključimo na glavno cesto in nadaljujemo levo skozi Žirovnico proti Mostam. V Mostah tik pod železniškim mostom zavijemo desno na lokalno cesto, sledi krajši zelo strm odsek, po katerem pridemo na večjo cesto. Zavijemo desno, strmina popusti in po kakih 700 m pridemo do Završniškega jezera.

Ko se ob jezeru malce sprostimo, je čas za vzpon. V križišču za jezerom se usmerimo desno proti Stolu. Povzpeli se bomo za okrog 600 metrov, do našega cilja – Valvasorjevega  doma – pa bomo ubrali malce daljšo pot prek čudovitih razglednih planin na pobočju Stola.

Med vzponom si lahko ogledamo Turško jamo, v kateri so se v 15. in 16. stoletju prebivalci skrivali pred Turki. Dostop s kolesom ni mogoč, jama pa je od ceste oddaljena 5 minut hoje.

Pri križišču Jamov’c zavijemo desno, nadaljujemo 1,4 km, kjer se odcepimo levo v smeri Zabreške planine. Cesta je strma, na srečo nas gost gozd varuje pred soncem. Po 1,5 km smo nagrajeni z enim najlepših razgledov z gorenjskih planin: na Zabreški planini se odpre pogled na številne vasi in mesta pod nami, v daljavi nad Bledom pa se bohotijo Julijske Alpe. Koča na planini ponuja odlično priložnost za okrepčilo po vzponu.

Kolesarjenje nadaljujemo mimo Žirovniške planine. Ko po 1,5 km prispemo do makadamske ceste, gremo desno navzgor, in le še dobrih 200 metrov nas loči do današnjega cilja, Valvasorjevega doma pod Stolom.

Osnovni podatki: razdalja 51 km, vzpon 2.000 vm

Potek: Valvasorjev dom – Žirovniška planina – Zabreška planina – Završniško jezero – Žirovnica – Begunje – Draga – Planina Preval – Podljubelj – Tržič – Dovžanova soteska – Jelendol – Dom na Kofcah

Izhodišče: Valvasorjev dom (višina 1.181 m)

Cilj: Dom na Kofcah (višina 1.488 m)

Po glavni makadamski cesti se od Valvasorjevega doma spustimo le kakih 200 metrov, kjer se na večjem desnem ovinku odcepimo levo na stransko cesto proti Žirovniški in Zabreški planini. Več kot 1.000 metrov nad nami se bohoti Stol, najvišji vrh Karavank. Mimo Žirovniške planine po 1,5 km prispemo na Zabreško planino, kjer smo nagrajeni z enim najlepših razgledov z gorenjskih planin: pogled se odpre na dolino in številne kraje od nami, v daljavi nad Bledom pa se bohotijo Julijske Alpe.   

Kmalu za Zabreško planino se cesta začne spuščati v dolino Završnice. Po slabih treh kilometrih se na križišču Jamov’c priključimo glavni cesti, po kateri nadaljujemo nadaljujemo levo navzdol.

Med spustom si lahko ogledamo Turško jamo, v kateri so se v 15. in 16. stoletju prebivalci skrivali pred Turki. Dostop s kolesom ni mogoč, jama je od ceste oddaljena 5 minut hoje.

Naslednji postanek na spustu je ob Završniškemu jezeru, nato se usmerimo desno navzdol proti Mostam. (Alternativna različica turnokolesarske poti Trans Karavanke se pri jezeru usmeri levo proti Zelenici.)

Na začetku Most zavijemo levo na lokalno cesto skozi naselje. Po kratkem strmem delu se pod železniškim mostom priključimo levo na glavno cesto, po kateri nadaljujemo skozi Žirovnico do Zabreznice. Tu smo pozorni na odcep, kjer cesta zavije desno med hišami (približno 1,5 km do glavnega križišča in prečkanja železniške proge v Žirovnici). Po manj prometni Cesarski cesti se vozimo 4,2 km do odcepa levo za Poljče in Begunje.

V Begunjah sledimo glavni cesti mimo znamanite gostilne Avsenik proti Tržiču. V razcepu kakih 200 m nad cerkvijo gremo desno, na koncu naselja, kjer se glavna cesta začne strmo dvigovati, pa nadaljujemo levo proti gradu Kamen. Priporočamo ogled tega zgodovinskega spomenika, katerega korenine segajo v 12. stoletje.

Dolina Drage se počasi začne zapirati, strma pobočja prinesejo tudi prijetno senco. Pri gostišču Draga se konča asfalt in začne strm vzpon mimo Planince proti planini Preval. V petih kilometrih se bomo povzpeli za 700 višinskih metrov. Na planini Planinca v poletni sezoni lahko poskusimo izvrstne lokalne dobrote, predvsem pa se dobro odpočijemo pred drugim, strmejšim (a na srečo krajšim) delom vzpona. Cesta se na planini odcepi desno navzgor in nas popelje mimo izvira Rože do planine Preval. Najvišja točka pri izviru je 100 višinskih metrov nad planino.

Proti Podljubelju se spustimo najprej po vlaki, ki se po 500 metrih priključi gozdni cesti. Zavijemo levo v dolino, do Podljubelja je še 4,2 km spusta. Cesti sledimo vse do nadvoza, kjer prečkamo glavno cesto, ki vodi proti Ljubelju. Tu se usmerimo desno in nadaljujemo spust po stranskih cestah skozi naselje Podljubelj proti Tržiču. Pri nadvozu in odcepu za kamp sledimo cesti naravnost, ravno tako sledimo cesti ves čas skozi vas Podljubelj. Ponovno bomo na nadvozu prečkali glavno cesto. Po koncu vasi se spuščamo še dober kilometer, še vedno sledimo cesti, ki zavije levo čez nadvoz. Od tu je do centra Tržiča še dva
kilometra in pol.

V mestu se lahko okrepčamo, si med potjo ogledamo Kurnikovo hišo, v muzeju spoznamo lokalno zgodovino in se slikamo pred znamenitim zmajem, ki ilustrira pripovedko o
nastanku kraja.

Pri glavni avtobusni postaji zavijemo levo in se začnemo vzpenjati proti Kofcam. Do cilja današnje etape je še 13,5 kilometrov in malce manj kot 1.000 višinskih metrov vzpona.
Skozi vasi Slap in Dolina bomo prišli do slikovite Dovžanove soteske, 300
milijonov let stare naravne znamenitosti, kjer na vsakem koraku lahko najdemo
fosilne ostanke in se poučimo o daljnji geološki preteklosti.

Vzpon nadaljujemo do vasi Dolina, nato sledi položnejši odsek do Jelendola. Tu priporočamo kratek postanek na križišču pod Bornovo graščino, kjer na informacijskih tablah lahko
preberemo, kako je bila ta dolina napredna na prelomu 19. in 20. stoletja.

V križišču se usmerimo levo, začne se strm vzpon v soteski potoka Dolžanka. Asfaltna cesta se kmalu spremeni v makadam, kar pomeni, da je tudi prometa manj. Štiri kilometre od
Jelendola je križišče, kjer zavijemo levo proti Kofcam. Držimo se te ceste, pri
odcepu za Kal gremo po zgornji desni cesti, ravno tako zavijemo na desno cesto na
Ravneh. Ko se cesta konča, nas na križišču pričakajo kar štiri vlake in
planinska pot. Mi se usmerimo desno navzgor na vlako proti Kofcam. Zadnji del
poti je razmeroma strm, na srečo je dolg le dober kilometer. Na nekaterih
mestih bomo morali zaradi strmine in slabše podlage morda sestopiti s kolesa.
Strmina ne popusti niti, ko skozi leso vstopimo na planino. Na planini sledimo
kolovozu in se ne vozimo po travi! Streljaj stran lahko višje na travnatih
pobočjih Košute že vidimo dom na Kofcah, kjer bomo zaključili današnjo etapo.

Osnovni podatki: razdalja 27 km, vzpon 1.200 vm

Potek: Dom na Kofcah – Jelendol – Dovžanova soteska – Tržič – Podljubelj – Ljubelj – Planinski dom na Zelenici

Izhodišče: Dom na Kofcah (višina 1.488 m)

Cilj: Planinski dom na Zelenici (višina 1.534 m)

Od doma na Kofcah se proti Tržiču spustimo po cesti čez planino (ne vozimo po travi!) skozi ogrado proti Ravnem. Vozimo previdno, saj na tem delu pogosto srečamo pohodnike, cesta je strma in polna večjih kamnov. Na Ravneh se ta del spusta zaključi. Med številnimi cestami in potmi izberemo skrajno levo in nadaljujemo po prijetnem makadamu, čez 200 m spet zavijemo levo. Nadaljujemo naravnost mimo odcepa za Kal, razgibana cesta se bo po dveh kilometrih spet začela spuščati proti Jelendolu. Na križišču dveh cest zavijemo desno in nadaljujemo s spustom, do Jelendola je še 4 kilometre. Nad vasjo se makadam spremeni v asfalt, a cesta v soteski ostane strma in ozka. V Jelendolu pridemo do doline Tržiške Bistrice, priporočamo kratek postanek na križišču pod Bornovo graščino, kjer na informacijskih tablah
lahko preberemo, kako je bila ta dolina napredna na prelomu 19. in 20. stoletja.

Pot nadaljujemo desno proti vasi Dolina, kjer se začne zadnji del spusta proti Tržiču. Cesta je
širša, a tudi bolj prometna. Obvezen je postanek v Dovžanovi soteski, 300 milijonov let starem naravnem spomeniku, kjer na vsakem koraku lahko najdemo fosilne ostanke in se poučimo o daljnji geološki preteklosti.

Do Tržiča je le še nekaj minut spusta po cesti. V mestu se lahko okrepčamo, si med potjo ogledamo Kurnikovo hišo, v muzeju spoznamo lokalno zgodovino in se slikamo pred
znamenitim zmajem, ki ilustrira pripovedko o nastanku kraja.

Na glavni avtobusni postaji zavijemo desno proti Podljubelju. Skozi mestno jedro se počasi začnemo vzpenjati – celoten vzpon do cilja na Zelenici bo dolg dobrih 12 kilometrov,
dvignili pa se bomo za več kot 1.000 metrov. Sledimo smerokazom za Podljubelj –
ko pridemo iz mestnega jedra, sledimo cesti desno navzgor, ko se cesta čez 2
kilometra spusti do reke Mošenik in jo prečka, gremo levo navzgor na nadvoz čez
glavno cesto in nato takoj spet desno. Tej cesti sledimo dalje skozi Podljubelj. Če se v Tržiču nismo okrepčali, je ob poti nekaj dobrih domačih gostiln. Na koncu naselja je razcep, kjer lahko izberemo varianto poti čez planino Preval in Begunje proti Valavasorjevemu domu (levo čez glavno cesto), osnovna varianta turnokolesarske poti Karavanke pa nadaljuje po desni strani glavne ceste mimo opuščenega hotela. Tu se asfalt spremeni v slabši makadam, ki
mu sledimo en kilometer po dolini navzgor. Preden stranska cesta zavije levo, se vključimo na glavno ljubeljsko cesto. V Dva kilometra vozimo zelo previdno ob robu vozišča, saj je cesta zelo prometna!

Med vzpenjanjem bomo za parkiriščem ob cesti na desni strani opazili velik spomenik, na levi pa ostanke taborišča Ljubelj, podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen. Vojni ujetniki so tu v nemogočih razmerah gradili današnji predor na Ljubelju.

Pred predorom zavijemo levo na parkirišče in po 200 m prečkamo mostiček. Tu se na desno odcepi strma makadamska cesta, po kateri bomo opravili še zadnji del vzpona na Zelenico. Zaradi slabe podlage in naklona bomo verjetno kar nekaj odsekov prepešačili ob kolesu.
Skozi gozd se cesta povzpne do doline, kjer je bilo včasih urejeno smučišče, danes pa pozimi tu kraljujejo turni smučarji. Pod mogočnimi melišči in stenami Begunjščice pridemo do srednje postaje bivše žičnice, tu cesta zavije ostro desno in se nato do vrha vzpenja po desni strani doline. Pod sedlom z zgornjo postajo žičnice že slutimo, da je cilj v bližini – in res, takoj pod sedlom nas na drugi strani pričaka Planinski dom na Zelenici.

Osnovni podatki: razdalja 27 km, vzpon 1.100 vm

Potek: Planinski dom na Zelenici – Ljubelj – Podljubelj – Tržič – Dovžanova
soteska – Jelendol – Dom na Kofcah

Izhodišče: Planinski dom na Zelenici (višina 1.534 m)

Cilj: Dom na Kofcah (višina 1.488 m)

Planinski dom na Zelenici zapustimo v smeri Ljubelja po cesti, ki prek sedla vodi pod zgornjo postajo bivše žičnice. En ovinek naredimo po smučišču pod mogočnimi melišči in stenami
Begunjščice, nato se cesta drži leve strani doline. Podlaga je zelo groba, cesta pa strma, zato smo pri spustu še posebej previdni. Pri srednji postaji spet pridemo na smučišče, sledi krajši položnejši odsek, pred prihodom na parkirišče na Ljubelju pa je cesta spet strma in zavije desno v gozd.

Na Ljubelju se usmerimo levo do glavne ceste, nato po njej desno. Dva kilometra vozimo zelo previdno ob robu vozišča, saj je cesta zelo prometna!

Med spustom bomo za parkiriščem ob cesti na levi strani opazili velik spomenik, na desni pa ostanke taborišča Ljubelj, podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča
Mauthausen. Vojni ujetniki so tu med drugo svetovno vojno v nemogočih razmerah
gradili današnji predor na Ljubelju.

Parkirišču ob taborišču in gostišču Karavla sledi dolg desni ovinek, nato blag levi. Za njim bomo na desni pazili dva odcepa makadamskih cest – prva pride od zgoraj, sledi krajša
betonska ograja, mi se usmerimo na drugo makadamsko cesto, ki nas bo ob glavni
cesti stran od prometa peljala proti dolini. Kmalu pridemo do asfalta –
parkirišča večjega poslopja, v katerem je bil včasih hotel. Nadaljujemo naravnost
po stranski cesti, ki nas bo zapeljala čez travnik in nato skozi naselje
Podljubelj proti Tržiču. Pri nadvozu in odcepu za kamp sledimo cesti naravnost,
ravno tako sledimo cesti ves čas skozi vas Podljubelj. Ponovno bomo na nadvozu
prečkali glavno cesto. Po koncu vasi se spuščamo še dober kilometer, še vedno
sledimo cesti, ki zavije levo čez nadvoz. Od tu je do centra Tržiča še dva
kilometra in pol.

V mestu se lahko okrepčamo, si med potjo ogledamo Kurnikovo hišo, v muzeju spoznamo lokalno zgodovino in se slikamo pred znamenitim zmajem, ki ilustrira pripovedko o
nastanku kraja.

Pri glavni avtobusni postaji zavijemo levo in se začnemo vzpenjati proti Kofcam. Do cilja današnje etape je še 13,5 kilometrov in malce manj kot 1.000 višinskih metrov vzpona.
Skozi vasi Slap in Dolina bomo prišli do slikovite Dovžanove soteske, 300
milijonov let stare naravne znamenitosti, kjer na vsakem koraku lahko najdemo
fosilne ostanke in se poučimo o daljnji geološki preteklosti.

Vzpon nadaljujemo do vasi Dolina, nato sledi položnejši odsek do Jelendola. Tu priporočamo kratek postanek na križišču pod Bornovo graščino, kjer na informacijskih tablah lahko
preberemo, kako je bila ta dolina napredna na prelomu 19. in 20. stoletja.

V križišču se usmerimo levo, začne se strm vzpon v soteski potoka Dolžanka. Asfaltna cesta se kmalu spremeni v makadam, kar pomeni, da je tudi prometa manj. Štiri kilometre od
Jelendola je križišče, kjer zavijemo levo proti Kofcam. Držimo se te ceste, pri
odcepu za Kal gremo po zgornji desni cesti, ravno tako zavijemo na desno cesto na
Ravneh. Ko se cesta konča, nas na križišču pričakajo kar štiri vlake in
planinska pot. Mi se usmerimo desno navzgor na vlako proti Kofcam. Zadnji del
poti je razmeroma strm, na srečo je dolg le dober kilometer. Na nekaterih
mestih bomo morali zaradi strmine in slabše podlage morda sestopiti s kolesa.
Strmina ne popusti niti, ko skozi leso vstopimo na planino. Na planini sledimo
kolovozu in se ne vozimo po travi! Streljaj stran lahko višje na travnatih
pobočjih Košute že vidimo dom na Kofcah, kjer bomo zaključili današnjo etapo.

Osnovni podatki: razdalja 16 km, vzpon 750 vm

Potek: Planinski dom na Zelenici – Koča pri izviru Završnice – Smokuška planina – Tinčkova koča – Završniško jezero – Zabreška planina – Žirovniška planina – Valvasorjev dom

Izhodišče: Planinski dom na Zelenici (višina 1.534 m)

Cilj: Valvasorjev dom (višina 1.181 m)

Etapo začnemo s krajšim vzponom od Planinskega doma na Zelenici proti Koči pri izviru Završnice. Pot se kmalu začne spuščati, tik ob izviru Završnice nas pričaka tehnično zelo zahteven odsek, ki ga zaradi varnosti prehodimo ob kolesu. V koči pri izviru Završnice je kontrolna točka z žigom, lahko se tudi okrepčamo pred nadaljevanjem. V zavetju mogočnih Begunjščice in Vrtače se še dva kilometra spuščamo po strmi cesti s precej grobim makadamom prek Smokuške planine proti Tinčkovi koči.

OPOZORILO: Na Smokuški planini zaradi preprečevanja vznemirjanja živine in naše varnosti NE VOZIMO, ampak planino prečimo peš ob kolesu.

Pri Tinčkovi koči se podlaga precej izboljša, strmina postane zložnejša. Spust nadaljujemo še slabih 6 km mimo planine Pri žagi in naravnost pri odcepu za Kališča. Kar prehitro pridemo do Završniškega jezera, kjer se spust konča.

Ko se ob jezeru malce sprostimo, je čas za vzpon. V križišču za jezerom se usmerimo desno proti Stolu. Povzpeli se bomo za okrog 600 metrov, do našega cilja – Valvasorjevega  doma – pa bomo ubrali malce daljšo pot prek čudovitih razglednih planin na pobočju Stola.

Med vzponom si lahko ogledamo Turško jamo, v kateri so se v 15. in 16. stoletju prebivalci skrivali pred Turki. Dostop s kolesom ni mogoč, jama pa je od ceste oddaljena 5 minut hoje.

Pri križišču Jamov’c zavijemo desno, nadaljujemo 1,4 km, kjer se odcepimo levo v smeri Zabreške planine. Cesta je strma, na srečo nas gost gozd varuje pred soncem. Po 1,5 km smo nagrajeni z enim najlepših razgledov z gorenjskih planin: na Zabreški planini se odpre pogled na številne vasi in mesta pod nami, v daljavi nad Bledom pa se bohotijo Julijske Alpe. Koča na planini ponuja odlično priložnost za okrepčilo po vzponu.

Kolesarjenje nadaljujemo mimo Žirovniške planine. Ko po 1,5 km prispemo do makadamske ceste, gremo desno navzgor, in le še dobrih 200 metrov nas loči do današnjega cilja, Valvasorjevega doma pod Stolom.

Osnovni podatki: razdalja 16 km, vzpon 990 vm

Potek: Valvasorjev dom – Žirovniška planina – Zabreška planina – Završniško jezero – Tinčkova koča – Smokuška planina – Koča pri izviru Završnice – Planinski dom na Zelenici

Izhodišče: Valvasorjev dom (višina 1.181 m)

Cilj: Planinski dom na Zelenici (višina 1.534 m)

Po glavni makadamski cesti se od Valvasorjevega doma spustimo le kakih 200 metrov, kjer se na večjem desnem ovinku odcepimo levo na stransko cesto proti Žirovniški in Zabreški planini. Več kot 1.000 metrov nad nami se bohoti Stol, najvišji vrh Karavank. Mimo Žirovniške planine po 1,5 km prispemo na Zabreško planino, kjer smo nagrajeni z enim najlepših razgledov z gorenjskih planin: pogled se odpre na dolino in številne kraje od nami, v daljavi nad Bledom pa se bohotijo Julijske Alpe.   

Kmalu za Zabreško planino se cesta začne spuščati v dolino Završnice. Po slabih treh kilometrih se na križišču Jamov’c priključimo glavni cesti, po kateri nadaljujemo nadaljujemo levo navzdol.

Med spustom si lahko ogledamo Turško jamo, v kateri so se v 15. in 16. stoletju prebivalci skrivali pred Turki. Dostop s kolesom ni mogoč, jama je od ceste oddaljena 5 minut hoje.

Naš spust se bo hitro zaključil – prispeli bomo v dolino Završnice. Usmerimo se levo proti Završniškemu jezeru. Današnja etapa ni dolga, zato si lahko vzamemo čas za postanek.

Čaka nas še zahtevnejši del poti, vzpon do Planinskega doma na Zelenici. V osmih kilometrih se bomo povzpeli za slabih 1.000 višinskih metrov. Cesta vodi navzgor po dolini, asfalt se kmalu umakne makadamu, utrjeni so le strmejši odseki. Na odcepu za Kališča se držimo levo, mimo planine Pri žagi po šestih kilometrih vzpona prispemo do Tinčkove koče.

Od tu prek Smokuške planine do Koče pri izviru Završnice sledi slaba dva kilometra zelo strme ceste z grobim makadamom. Večinoma je tu lažje hoditi ob kolesu in uživati v pogledih na Begunjščico in Vrtačo, ki nas obdajata.

OPOZORILO: Na Smokuški planini zaradi preprečevanja vznemirjanja živine in naše varnosti NE VOZIMO, ampak planino prečimo peš ob kolesu.

V Koči pri izviru Završnice je kontrolna točka z žigom, pa tudi primeren trenutek za malico. Čaka nas še krajši tehnično zahteven del poti neposredno ob izviru Završnice – tega prehodimo ob kolesu, ne pozabimo se ozreti nazaj, saj se po dolini vidi vse do Bleda in naprej do Julijskih Alp. Kmalu bomo prišli na bivše smučišče Zelenica, cesta postane bolj položna, z vrha nam ostane le še kratek spust do Planinskega doma na Zelenici.

Osnovni podatki: razdalja 28 km, vzpon 1.150 vm

Potek: Valvasorjev dom – Potoška planina – Olipova planina – Javorniški Rovt – Dom Pristava – Križovec – Planina pod Golico – Plavški Rovt – Dovje – Mojstrana

Izhodišče: Valvasorjev dom (višina 1.181)

Cilj: Slovenski planinski muzej Mojstrana (višina 643 m)

Ogreli se bomo z začetnim vzponom od Valvasorjevega doma proti Potoški planini, ki leži 1,5 km stran in dobrih 100 m višje od izhodišča. Od tu nadaljujemo po cesti še 1,5 km naravnost mimo odcepa za Planino Stamare proti Olipovi planini. Pozorni smo na pot, ki se z makadamske ceste odcepi levo – po njej se bomo spustili proti Javorniškemu Rovtu. Spust je dolg 2,5 km ter zelo strm, saj se spustimo za 400 višinskih metrov. Vsebuje nekaj tehnično zahtevnejših odsekov, ki jih zaradi varnosti prehodimo ob kolesu.

V Javorniškem Rovtu se na glavni asfaltni cesti usmerimo desno proti Domu Pristava, ki je oddaljen 1,3 km in 100 višinskih metrov vzpona. Tu odtisnemo žig v dnevnik in si privoščimo malico.

Od Doma Pristava v Javorniškem Rovtu sledi tri kilometre in slabih 300 višincev vzpona proti Križovcu. Zapeljemo nazaj do glavne ceste in se usmerimo desno. Po 300 m se odcepimo zopet desno na makadam, po 2,2 km v križišču levo, sledi še 500 m do Križovca, kjer se vzpon konča.

V križišču štirih cest nadaljujemo naravnost proti Planini pod Golico. Čez 1 km zavijemo levo in nadaljujemo s spustom, makadam se bo spremenil v asfalt in po nadaljnjih 2,5 km prispemo v Planino pod Golico. V križišču zavijemo desno proti cerkvi, pod cerkvijo nadaljujemo spust v križišču levo, malce kasneje naravnost. Krajši strmi odsek (300 m) nas pripelje do križišča, kjer zavijemo desno čez most. Takoj po začetku vzpona spet odvijemo levo, za kmetijo Tršan še enkrat levo. Sledi dober kilometer slikovite poti skozi gozd in čez travnike proti Plavškemu Rovtu, kjer nas, če pot načrtujemo ob pravem času, ves čas spremljajo narcise.

V Plavškem Rovtu zavijemo desno v hrib, čaka nas zadnji resnejši vzpon današnje etape. Po urejenih makadamskih cestah bomo v petih kilometrih premagali 350 višinskih metrov. Na vzponu se držimo glavne ceste, pri kmetiji Zakamnik zavijemo levo. Na Visokih je vzpona konec, privoščimo si počitek in uživamo v miru odmaknjene planine. Še 7,5 km lagodnega spusta mimo odcepa za Dovško Rožco in že smo v Dovjem, od tu pa je le še dober kilometer skozi vas in preko prometne glavne ceste do Mojstrane. Ob prečkanju glavne ceste ne spreglejmo spomenika Jakobu Aljažu, župniku, skladatelju in planincu, ki je med drugim zaslužen za postavitev stolpa na vrhu Triglava. V Mojstrani pot zaključimo v Slovenskem planinskem muzeju.

Osnovni podatki: razdalja 28 km, vzpon 1.650 vm

Potek: Mojstrana – Dovje – Plavški Rovt – Planina pod Golico – Križovec – Dom Pristava – Javorniški Rovt – Olipova planina – Potoška planina – Valvasorjev dom

Izhodišče: Slovenski planinski muzej Mojstrana (višina 643 m)

Cilj: Valvasorjev dom (višina 1.181 m)

Iz Mojstrane se usmerimo prek Save Dolinke proti Dovjemu. Ob prečkanju glavne ceste ne spreglejmo spomenika Jakobu Aljažu, župniku, skladatelju in planincu, ki je med drugim zaslužen za postavitev stolpa na vrhu Triglava. 

V Dovjem zavijemo desno in nato sledimo cesti skozi vas. Prvi današnji vzpon je dolg 7,5 km, vzpnemo pa se za slabih 600 metrov. Pri odcepu za Dovško Rožco nadaljujemo naravnost. V Rogarjevem rovtu je vzpona konec, privoščimo si počitek in uživamo v miru odmaknjene planine. Sledi spust v Plavški Rovt, dolg pet kilometrov. Vmes pri kmetiji Zakamnik zavijemo desno, sicer sledimo glavni cesti. 

V Plavškem Rovtu smo pozorni na oznake, saj moramo sredi vasi zaviti levo na slikovito pot, ki nas bo peljala prek travnikov in skozi gozdove proti Planini pod Golico. Če imamo srečo, nas bodo na tem odseku ves čas spremljale narcise. Po dobrem kilometru pridemo do kmetije Tršan in nadaljujemo navzdol vse do mosta čez potok Jesenica. 

V Planini pod Golico se začne drugi vzpon etape. Dolg je štiri kilometre, vzpeli se bomo za okrog 350 metrov. Po mostu zavijemo levo, sledi kratek zelo strm del. Pridemo do cerkve, nadaljujemo desno navzgor in pri kapelici na glavni cesti zavijemo levo. Na koncu vasi se asfalt spremeni v makadam, ki se vije po dolini navzgor. Po slabih treh kilometrih v križišču zavijemo desno, še kilometer nas čaka do Križovca – križišča štirih cest, kjer se vzpon konča.

Na spustu po 500 m zavijemo desno, nadaljujemo 2,2 km proti Javorniškemu Rovtu, kjer se priključimo na asfaltno cesto. Po 300 m zavijemo levo proti Domu Pristava v Javorniškem Rovtu. Odtisnemo žig v dnevnik in se okrepčamo pred zahtevnim zaključkom etape.

Od Doma Pristava se spustimo nazaj do glavne ceste in nadaljujemo levo navzdol še 1,3 km ter 100 višinskih metrov.

Z glavne ceste se odcepimo levo, kjer gre cesta proti centru Trilobit, a že po 50 metrih zavijemo desno in čez most. Sledi najprej lepa pot po gozdu, ki pa se prelevi v zelo strmo vlako in nato gozdno pot. V smeri Olipove planine nas čaka zahteven odsek, dolg 2,5 km, kjer se bomo dvignili kar za 400 metrov. Velik del poti tu ni vozen zaradi strmine ali zahtevne podlage.

Pod Olipovo planino naša pot pride spet na makadamsko cesto. Sledimo ji v smeri Potoške planine, do katere pridemo čez 1,5 km. Tu se držimo levo, do cilja pri Valvasorjevem domu je še 1,5 km, ki minejo hitro, saj se cesta večinoma spušča.

Osnovni podatki: razdalja 34 km, vzpon 1.050 vm

Potek: Mojstrana – Gozd Martuljek – Kranjska Gora – Rateče – Peč (Tromeja) – Korensko sedlo

Izhodišče: Slovenski planinski muzej Mojstrana (višina 643 m)

Cilj: Korensko sedlo (višina 1.070 m)

Današnja etapa ima dva obraza: prvi del nas lagodno pelje skozi turistično zelo oblegane kraje Zgornjesavske doline, drugi pa nas po samotnih gozdnih cestah pripelje do najvišje točke dneva, kjer se stikajo meje treh držav.

Od muzeja se spustimo 500 m skozi Mojstrano po Triglavski cesti in zavijemo levo na Ulico Jakoba Aljaža. Po kakih 250 m se odcepimo desno na manjšo pot in drevored, ki nas pripelje do mostu čez Savo Dolinko. Tu zavijemo levo. Navigacijskih izzivov je za nekaj časa konec, saj nas bo urejena in označena kolesarska pot D2 pripeljala vse do do 19 km oddaljenih in 220 metrov višje ležečih Rateč. Mimo Belce se peljemo skozi Gozd Martuljek. Če nam je všeč vrvež v središču Kranjske Gore, se tam lahko tudi okrepčamo, v nasprotnem primeru pod smučišči in kolesarskim parkom nadaljujemo proti Podkorenu, mimo Zelencev, kjer izvira Sava Dolinka, proti Ratečam. V krožišču prečkamo glavno cesto in se čez 200 m usmerimo levo skozi vas. Pri vodnjaku sredi vasi nalijemo svežo vodo, na koncu vasi pa se odcepimo na stransko cesto, ki vodi navzgor proti Tromeji. Vzpon je dolg 6,5 km z višinsko razliko 600 m. Asfalt se kmalu spremeni v makadam, med potjo nas spremljajo informacijske table, kjer lahko izvemo več o krajini in dejavnostih na pašnikih ter v gozdovih nad Ratečami.

V križišču po 2 km nadaljujemo levo navzgor, ravno tako gremo levo mimo odcepa za Dom na Tromeji, ki je žal zaprt. Sledi še en odcep, tudi tu gremo levo navzgor. Kmalu bomo na desni zaslutili travnike, ki so del smučišča na avstrijski strani, še zadnjih par serpentin nas pripelje čisto na vrh. Odpre se čudovit pogled na Julijske Alpe na eni ter Ziljsko dolino, Dobrač ter koroška jezera na drugi strani.

Turo zaključimo s spustom do Korenskega sedla. Del poti se vrnemo po cesti, kjer smo se vzpenjali, na križišču po 2,5 km pa zavijemo ostro levo. Makadamska cesta se večinoma spušča še kakih 5 km, dokler se slab kilometer pred ciljem ne priključi na glavno cesto. Usmerimo se ostro levo proti Korenskemu sedlu, kjer si lahko čestitamo, saj smo prevozili turnokolesarsko pot Trans Karavanke!

Osnovni podatki: razdalja 34 km, vzpon 560 vm

Potek: Korensko sedlo – Peč (Tromeja) – Rateče – Kranjska Gora – Gozd Martuljek – Mojstrana

Izhodišče: Korensko sedlo (višina 1.070 m)

Cilj: Slovenski planinski muzej Mojstrana (višina 643 m)

Naše popotovanje po Karavankah začnemo na mejnem prehodu Korensko sedlo. Po prometni glavni cesti se spustimo slab kilometer proti Ratečam, nato zavijemo ostro desno in že smo na makadamu. Vzpon ni preveč zahteven, v naslednjih sedmih kilometrih se bomo dvignili za okrog 400 metrov, res pa je, da se cesta vmes občasno tudi rahlo spusti. Po petih kilometrih ne smemo zgrešiti odcepa ostro desno navzgor, sledi še 2,5 kilometra do vrha. Kmalu bomo na desni zaslutili travnike, ki so del smučišča na avstrijski strani, še zadnjih par serpentin nas pripelje čisto na vrh Peč, kjer se stikajo meje treh držav. Odpre se čudovit pogled na Julijske Alpe na eni ter Ziljsko dolino, Dobrač ter koroška jezera na drugi strani.

Po isti cesti se vrnemo 2,5 km, tokrat gremo v križišču desno in nadaljujemo spust proti Ratečam. Gremo mimo odcepa za Dom na Tromeji, ki je žal zaprt. Celoten spust je dolg 6,5 km, nad Ratečami pridemo iz gozda na pašnike ter se počasi spustimo v vas. Med potjo nas spremljajo informacijske table, kjer lahko izvemo več o krajini in dejavnostih na pašnikih ter v gozdovih nad Ratečami.

V Ratečah je nekaj dobrih gostiln, kjer se lahko okrepčamo, pri vodnjaku sredi vasi lahko natočimo svežo vodo.

Če je prvi del etape potekal po samotnih gozdnih cestah, bo drugi njeno nasprotje – prišli smo namreč v turistično zelo obljudeno področje Zgornjesavske doline, kjer se na poti do Mojstrane vrvežu težko izognemo. Tudi navigacijskih dilem bo manj, do cilja 19 kilometrov sledimo označeni kolesarski poti D2.

Peljemo se skozi Rateče proti vzhodu in ob koncu vasi zavijemo desno proti glavni cesti. V krožišču glavno cesto prečkamo in se usmerimo po kolesarski poti, ki nas pripelje do trase stare železnice. Če imamo dovolj časa, lahko tu zavijemo še do Planice, ki je le dva kilometra stran. Sicer se usmerimo levo proti Kranjski Gori. Kolesarili bomo mimo Zelencev, izvira Save Dolinke, ter skozi Podkoren. Pod kolesarskim parkom in smučiščem prispemo v Kranjsko Goro. Tudi naprej sledimo kolesarski poti D2 proti Gozd Martuljku in mimo Belce. Ko pridemo do Mojstrane, se usmerimo desno čez most prek Save Dolinke, skozi drevored do Ulice Jakoba Aljaža in nato po kakih 250 m desno na glavno Triglavsko cesto. Čez 500 metrov je pri Slovenskem planinskem muzeju cilj etape.